V ponedeljek, 10. 2. 2014, smo v avli Kulturnega centra otvorili fotografsko razstavo, ki prinaša v naš lokalni prostor zgodbe skritih svetov oddaljenih civilizacij. Delček svojih popotovanj je predstavil avtor razstave, fotograf, antropolog, sociolog, zgodovinar in popotnik Mare Lakovič. Veliko zanimivega pa smo izvedeli v družabnem klepetu, ki se je nadaljeval po uradnem delu, v katerem je zaigral tudi pianist Jani Slimšek.

O avtorju
Rodil se je leta 1962 v Ljubljani. Že v okviru študija sociologije, zgodovine in antropologije se je intenzivno ukvarjal s problematiko izginjanja tradicionalnih plemenskih skupnosti in njihovih kultur na področju srednje in jugozahodne Azije in tudi na določenih področjih Afrike v Namibiji, Botsvani, Maroku, Maliju in Etiopiji.

Že dvajset let organizira raziskovalne odprave v najbolj odročne predele sveta, kot so Pakistan, Afganistan, Indija, Kitajska, Mongolija, Nepal, prav toliko časa se ukvarja tudi s fotografijo in je avtor številnih samostojnih razstav ter člankov s to tematiko.

Na teh potovanjih preučuje in dokumentira zanimive, ogrožene plemenske skupnosti in tradicionalne kulture, ki jim procesi globalizacije ne prizanašajo, zaradi česar jim grozi počasno in zanesljivo izumrtje. Pomenijo mu vračanje h koreninam in beg pred norostmi modernega sveta in naše lastne civilizacije.

Fotografija je začrtala njegovo življenje ter v soočenju z oddaljenimi svetovi in kulturami spremenila njegov vrednostni sistem in odnos do drugačnosti. Živi v Ljubljani.

Magična privlačnost prvinskega
Fotografski cikli Mareta Lakoviča so dragocen opus, v katerem se zrcalijo njegove lastne vizije in pogledi na svet in v katerem analizira osnovna bivanjska vprašanja tako današnjega stehniziranega sveta kot arhaičnega in v bistvu do zadnjih desetletij še nedolžnega, z napredkom in pohlepom zahoda nedotaknjenega sveta, ki pa ga je prav s to svojo prvinskostjo popolnoma zasvojil.

V desetletjih soočanja s temi pozabljenimi, arhaičnimi svetovi, ki izginjajo pred našimi očmi, še preden nam jih je sploh uspelo spoznati, se sam sebi čedalje bolj zdi nekakšen žalostni kronist sveta, ki ga v nekaj desetletjih ne bo več.

“V odsevu teh kultur se nekako vračamo k primarnim stvarem, ki smo jih mi v zahodnem, privilegiranem svetu že zdavnaj pozabili. Vse te kulturne in fizične razlike med nami so v bistvu zgolj navidezne. Na isti način se veselimo, ljubimo, žalujemo in potrebujemo bližino soljudi”, pravi.

Z razstavljenimi fotografijami – iz najbolj prvinskih območij južne Etiopije, v depresiji Turkana na tromeji Sudana, Kenije in Etiopije ter tudi Namibije in Botsvane – kot fotoeseji opozarja predvsem na varljivo superiornost naše lastne civilizacije in tragiko, ki jo počnemo drugim, marginalnim kulturam …

Več si lahko preberete na razstavi, ki bo na ogled do 16. marca 2014.

Razstava je res vredna ogleda, zato si le vzemite čas in nas obiščite – v času prireditev oz. po dogovoru na: 01 8900 200.