Pred 40 leti smo se poslovili od starega litijskega mostu, najstarejšega mostu v Zasavju. V času izgradnje leta 1855 je pomenil izredno pomembno prometno povezavo med spodnjo Kranjsko in c.kr. železniško progo, t.i. »južno železnico«. Dovoljenje za gradnjo je izdalo Ministrstvo za trgovino, obrt in javne gradnje leta 1854. Gradil ga je podjetnik Max Stepitschnegg, tesarski mojster iz Celja, pod vodstvom c. kr. deželne direkcije za Kranjsko po njihovem načrtu. Most je imel na obeh straneh masivne opore iz kamnitih kvadrov in 12 travej iz smrekovine. Gornji del mostu je bil lesen, z ograjo na obeh straneh, ki je v dolžino merila 84 dunajskih klaftrov (158,76 m), v višino pri najmanjšem vodostaju 18 čevljev (5,4 m) in enako v širino. Gradnja mostu je bila povezana z velikanskimi težavami. Zabijanje 144 kosov 5 klaftrov (9,45 m) dolgih pilotov je bilo težko zaradi trdih plasti kamnin. Uporabiti je bilo treba 25 funtov (11,25 kg) težke pilote in umetne zabijalce s 16 stotov težkim zabijačem in višino giba 16 čevljev (4,8 m), da so vdrli v dno. Stroški gradnje mostu z nakupom zemljišča s stavbami vred za oba dovoza so znašali 32.000 goldinarjev. Občini Šmartno in Litija sta dali na svoje stroške sredi mostu postaviti visok križ s pozlačenim Kristusom iz litega železa, nasproti pa lepo svetilko za nočno razsvetljavo.
Kljuboval je številnim poplavam in narasli Savi, ki je pred seboj odnašala vse, kar ji je prišlo na pot, ter naraščajočemu prometu, ki je vedno bolj obremenjeval dotrajane in trhle »johe«. Most je bil najbolj značilna veduta Litije, upodobljen na vseh razglednicah in številnih fotografijah, za Litijane pa je pomenil predvsem mestno promenado ter kraj uradnih in skrivnih srečevanj starih in mladih.
Njegovemu spominu smo se poklonili 18. decembra 2014 z odprtjem nove, privlačne razstave v stari sodniji, ki na zanimiv in spoštljiv način obeležuje njegovo “rojstvo, življenje in smrt”, hkrati pa dovoljuje obiskovalcem, da tudi sami prispevajo k beleženju zgodovine Litije s svojimi komentarji in zaznamki. Prireditev je povezovala kustosinja Helena Hauptman, nekaj besed pa sta gostom spregovorila tudi župan občine Litija Franci Rokavec, ki je pohvalil pogum in vizijo prihodnosti muzeja, ter ddr. Verena Perko kot vrhunska strokovnjakinja na muzejskem področju pri nas in v tujini. Poudarila je življenjsko pomembnost ohranjanja kolektivnega spomina in lastne identitete skozi zgodovino, saj nam odločilno krojita življenjsko usodo in pomagata osmisliti naš obstoj. Za glasbeno popestritev večera je poskrbel pianist Jani Slimšek, domačija Paternoster pa nas je razveselila s kvalitetno pogostitvijo.
S tem dogodkom je Mestni muzej Litija tudi uradno odprl nove prostore v stari sodniji (čeprav le eno, prvo sobo) in položil temelje za nadaljnji razvoj kulturno-zgodovinske podobe Litije.