Člani Univerze za tretjo življenjsko obdobje Litija – Šmartno so v sodelovanju z Mestnim muzejem Litija, Rokodelskim centrom Moravče, Društvom upokojencev Litija in Društvom podeželskih žena pripravili razstavo Pozabljene vezenine, ki prikazuje stare in čudovito izdelane vezenine.

Vabljeni, da si jih ogledate v času uradnih ur muzeja, po dogovoru pa je ogled možen tudi izven tega časa.

NEKAJ BESED O VEZENJU IN VEZENINAH

Zelo daleč v preteklost bi se morali vrniti, če bi želeli najti začetke vezenja, ki je tesno povezano z izdelovanjem blaga – tkanjem in krašenjem le-tega. Vezenje so poznale vse civilizacije od antične Grčije, daljnega vzhoda, Amerike in Evrope. Seveda je bila zgodovina vezenja povezana tudi z modo in življenjskim standardom.

Tako kot drugod  po svetu so bile vezenine na slovenskem dolga stoletja prestižen okras, v začetku namenjen le najvišjim slojem, predvsem cerkvi in vladarjem. Od 16. stoletja dalje pa je postalo vezenje obrtna in prostočasna dejavnost. Vezenje so poučevali predvsem v ženskih in samostanskih šolah, kamor so v začetku hodile le plemiške hčere, kasneje pa tudi meščanske. Pri nas je bila najstarejša šola v samostanu dominikank na Velesovem, ustanovljena leta 1505. V 17. in 18. stoletju so z vezeninami krasili obleko in stanovanja plemiči in meščani, sledila so jim premožnejša kmečka gospodinjstva.  V času vladarice Marije Terezije so se ročna dela in s tem tudi vezenje vpeljalo v šolske programe in bilo približno sto let obvezni del učnega programa v osnovnih šolah.

Dekleta so po končani osnovni šoli že začela pripravljati balo. Ko so se omožila so s seboj pripeljala prte, prtičke, posteljnino, pregrinjala, stenske prte, zavese in z njimi okrasila novi dom. Po pripovedih starejših so morale imeti tako veliko balo, da jim sedem let ni bilo treba iti po nakupih.

Poznamo različne tehnike vezenja. Belo vezenje na belo tkanino ali rišelje, vezenje s križci na grobo blago oziroma blago, kjer so dobro vidne niti, vezenje v gobelinskem vbodu, slovenske narodne vezenine, ki so v začetku imele zelo malo barv, modro, rdečo in črno.

Za tokratno razstavo so članice Društva upokojencev Litija zbrale veliko zelo starih, tudi več kot sto let, vezenin različnih tehnik. Križci na laneni tkanini, rišelje na posteljnini, številne prte različnih barv in vbodov, ki kažejo veliko število različnih vbodov vezenja.

Snovalci razstave želimo, da bi ta del naše kulturne dediščine živel še naprej in krasil naša oblačila in domove v modernejših izvedbah za potrebe našega časa.

Branka Bizjan, 12.8.2016, ob odprtju razstave