Rečni promet

Rečni promet je imel v preteklosti izjemen pomen zaradi velike zmogljivosti in majhnih stroškov pri transportu. Bil je daleč cenejši, zmogljivejši, hitrejši in v vseh pogledih bolj ekonomičen od kopenskega prometa.

Prvi zgodovinski vir o plovbi po Savi je vsekakor bajka o Argonavtih. Tudi Rimljani so znali s pridom izkoriščati plovnost rek, o čemer pričajo ostanki rimskih plovil na ljubljanskem barju. Razvoj trgovine je že v srednjem veku narekoval boljšo organizacijo in ureditev plovbe po slovenskih rekah. Z nastankom posebnih čolnarskih zadrug in cehov je brodarstvo postalo donosen posel.

Tudi Litija je bila že v srednjem veku močno čolnarsko središče, saj je imela poleg čolnarskega urada in mitnice tudi dve ladjedelnici, tesarske delavnice in vrvarne. V bistvu je celoten kraj vse do sredine 19. stoletja živel od čolnarjenja. V Litiji je nastala vrsta gostišč, okoliški kmetje so redili vlečno živino in izdelovali ladijske vrvi. Večina lastnikov savskih ladij je bila domačinov.

Vleka ladje po toku navzgor je bila sila zamudno in težavno delo. V začetku so za vlako ladij uporabljali kaznjence, od srede 19. stoletja dalje so jih zamenjali z volovskimi vpregami. Smer so uravnavali z dolgimi drogovi, s katerimi so ladjo odrivali od brega.

Tipi plovil so bili prilagojeni značaju reke in pred regulacijo Save v 18. stoletju so večinoma uporabljali manjše in okretnejše čolne, s katerimi so krmarili čez številne savske brzice. Po regulaciji savske struge so se v 19. stoletju na Savi pojavile večje ladje, med njimi t.i. »tombasi«, ki so merili v dolžino približno 50 metrov.

Prihod železnice skozi savsko dolino je v kratkem času povzročil zaton rečnega prometa na Savi. Zadnjo ladjo so proti Zalogu vlekli leta 1865. Po tem letu so v uporabi ostali le posamezni brodovi za prevoz potnikov in tovora preko reke.