Stalne zbirke
Rudarstvo
Litija spada med najstarejše rudarske kraje na Slovenskem, saj začetki rudarjenja v Litiji in okolici segajo v prazgodovino, natančneje v starejšo železno dobo (približno 800 pr.n.št.). Neposredno nad mestom, na vrhu Sitarjevca, so arheologi odkrili ostanke železnodobne naselbine, bližnje Vače pa so bile v prazgodovini eden največjih kovinarskih centrov v Sloveniji. Prvi pisni viri omenjajo rudnik Sitarjevec v 16. stol., ko so zabeležili močan priliv protestantskih rudarjev z Bavarske in Saške. Z nastopom protireformacije v 17. stol. je tudi rudarska dejavnost začasno usahnila.
Z večjimi ali manjšimi prekinitvami je rudnik Sitarjevec obratoval vse do l.1965, ko so dela v njem za vedno opustili. Največji razcvet proizvodnje so v litijskem rudniku doživljali v 2. pol. 19. stol. in tja do 1.sv.vojne, ko je sodil med največje rudnike svinca v Evropi. V Sitarjevcu so pridobivali večinoma svinec, poleg tega pa še živo srebro, barit in nekaj cinka. V spomin na prvo pridobljeno srebro v litijski topilnici so l.1886 v dunajski kovnici skovali spominske kovance, ki veljajo za ene najlepših tovrstnih izdelkov pri nas.
Za potrebe rudnika so l. 1880 na levem bregu Save zagnali novo topilnico in jo z žičnico povezali z rudnikom. V njej so talili rudo iz številnih evropskih rudnikov ter celo iz Tunisa , Maroka in Alžira. Topilnica je prenehala delovati kmalu po l. 1924. Območje rudnika Sitarjevec še danes velja za izjemno bogato nahajališče mineralov ne samo v slovenskem temveč tudi v evropskem merilu.